Legendarna učiteljica: "Učenci so predrzni toliko, kot se jim dovoli"

Ob začetku šolskega leta smo se pogovarjali z dolgoletno učiteljico Jožico Frigelj. Z današnjim dnem je postala upokojenka, potem ko je 43 let poučevala osnovnošolce. Prvi dve leti kariere je delala na osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju, naslednjih 41 let pa na osnovni šola Ketteja in Murna na Kodeljevem v Ljubljani.

Učila je razredni pouk in angleščino. Za svoje delo je dobila več priznanj in postala učiteljica leta 2023. Z njo smo se pogovarjali tudi o tem, kako se je v času njene kariere spremenil odnos do šole in učiteljev. "Imela sem nešteto študentov na praksi, ampak ko oni vidijo te razmere, ki vladajo v šoli, ko se soočijo s kakšnim izjemno zahtevnim staršem, potem si rečejo, da ni vredno," je med drugim povedala.

Več kot 40 let ste bili učiteljica. Kaj so glavne razlike med šolo, šolarji, učitelji in starši nekoč in danes?

Glavna razlika je v odnosu učencev in staršev do šole, učiteljev in pouka. Včasih je bil učitelj avtoriteta, lahko rečem položajna avtoriteta. Starši so učitelje podpirali, učenci so sprejemali – ne sicer slepo, vse, kar je učitelj rekel – ampak dobronamerno so sprejemali nova znanja, nove spretnosti, starši pa so jih pri tem podpirali.

Danes je drugače. Danes je vsako pridobivanje znanja, trud, ki je za to potreben, domače naloge ... Vse to se ima za nepotrebno, vse je nekako muka.

Kdaj je prišlo do te spremembe, da se je oslabila avtoriteta učiteljev?

To se je dogajalo postopoma, s preferiranjem permisivne vzgoje, ko je otrok postal središče vsega. Ko se je začelo obdobje permisivne vzgoje, smo delali izključno na otrokovih pravicah, dolžnosti pa so ostale v ozadju. Domače naloge niso bile več obvezne, ocene so postale "brezvezne", preverjanje znanja je moralo po možnosti biti takšno, kot bo potem ocenjevanje znanja ...

Vse se je skoncentriralo na to, da je bilo otrokom omogočeno, da so se vsem svojim obveznostim –  tistemu, kar je bilo nekoč njihovo delo, njihove dolžnosti – da so se temu izognili in se je potem vse skupaj prelagalo na učitelja. "Učitelj me ni naučil, učitelj mi ni povedal in tako naprej."

Kdaj je prišlo do tega preloma? 

Zadnjih 15 let ali kakšno leto več je to zelo očitno, pred tem pa se je še dalo tako starši kot z učenci čisto prijetno delati. Vsi so razumeli, da brez dela ni jela.

Kot posledica permisivne vzgoje se je pojavila težnja oziroma vprašanje "kaj bom pa jaz to v življenju potreboval". Ampak vsa znanja, ki se pridobivajo v šoli, niso zato, da bi se v življenju nujno potrebovala. Večina znanja je zato, da se v možganih ustvarjajo nove sinaptične povezave, ki spodbujajo razvoj kreativnega mišljenja, kritičnega mišljenja, čustveno inteligenco, ustvarjalnost in tako naprej.

V zadnjem letu se je pojavila še umetna inteligenca. Kako ste doživeli to spremembo?

Sem učiteljica na razredni stopnji od prvega do petega razreda. Ti učenci umetne inteligence ne uporabljajo toliko kot učenci zadnjega triletja in srednješolci. Menim, da je umetna inteligenca naša nova realnost, da ni to nekaj, kar bi odklanjali, niti pa tega ne bi smeli brezpogojno sprejemati. 

Jaz sem se predvsem trudila, da sem otrokom vedno predstavila, da ni vse, kar preberejo na internetu, absolutna resnica. Da je vedno treba poiskati še druge vire in se prepričati. Nekaj so ustni viri, nekaj so knjige, ki so veliko bolj dragocene kot na primer Wikipedija. 

Ko so otroci videli, da nekatere trditve, ki so na spletu objavljene kot sveta resnica, drugje sploh ne držijo, so bili na začetku zgroženi. Sčasoma pa so začeli primerjati vse tisto, kar so našli iz različnih virov. 

Zame je zelo pomembno, da se naučijo, da se nikoli ne smemo zanesti zgolj na en vir. Danes pa sploh ne. Niti na učitelja niti na knjigo niti na Wikipedijo.

Ko so otroci začeli raziskovati, od kod pridejo podatki na splet, od kod učitelj črpa podatke in tako naprej, so bili še bolj radovedni kot sicer.

V slovenskih šolah imajo velike težave s pridobivanjem učiteljskega kadra. Ponekod učiteljev sploh ne dobijo, drugod zaposlujejo kadre, ki nimajo pedagoške izobrazbe. Kje vidite vzroke in rešitve?

Ta kadrovska kriza je bila pričakovana, ker se ni nič naredilo za to, da bi mlade privabili v učiteljski poklic. Pravzaprav celo nasprotno, nič ni takšnega, kar bi mlade pritegnilo v ta poklic.

Poklic je naporen, zelo zahteven, vsak dan moraš biti 150-odstotno pripravljen in nenehno na preži. To je zelo naporno. Poklic ni ovrednoten tako, kot bi moral biti. Toda večina nas, ki smo delali ali pa še delajo v prosveti, ni tako blazno nastrojena na samo plačilo. Čeprav je plača pomembna, to se moramo zavedati, od tega živimo, moje poslanstvo mi ne plača položnic. Vendar pa so še drugi pomembni dejavniki. Pomembni so delovni pogoji, pomembno je razumevanje poklica, pomembno je prisluhniti učiteljem, pomembno je, da bi bili učitelji ne samo slišani, ampak tudi upoštevani.

V vsej svoji karieri sem zelo pogrešala, da bi pristojni pri vseh spremembah, ki se dogajajo, bistveno bolj upoštevali učitelje praktike. Mi smo tisti, ki smo v stiku z realnostjo, mi smo tisti, ki smo v razredu, mi smo tisti, ki vemo, kaj je možno in kaj ni. Tako pa se dogajajo velike spremembe, nemalokrat sploh ne dogovorjene z učitelji praktiki, niti ne ustrezno premišljene.

Če to ponazorim z aktualno prepovedjo mobitelov v šolah. Že kar nekaj časa je bil pri nas na šoli mobitel prepovedan, razen za primere pouka. Ko je učitelj presodil, da je med poukom pomembno kaj pogledati na spletu, na primer pri angleščini pogledati, kako je kakšen stavek prevedel Googlov prevajalnik. Takrat je bila uporaba dovoljena in v dveh letih smo dosegli, da otroci niti med poukom niti med odmori mobitela niso uporabljali, razen takrat, ko je učitelj to dovolil.

Zdaj se je pojavil zakon, po katerem naj bi bil mobitel prepovedan, kar je všečna poteza za številne odrasle, ki otrokom ne znajo postaviti meja. Ampak potem so se pojavili drugi pritiski in zdaj je tako, da mobitel več ni čisto prepovedan, ampak se lahko hrani v torbi … Temu bi rekla odvečna izguba energije za nekaj popolnoma nepomembnega. Šola, ki ima avtonomijo, šola, ki ve, v katero smer želi, ki ima vizijo, je to že davno naredila. Tista šola, ki tega ni naredila, pa tudi zdaj po tem novem zakonu ne bo.

Kaj bi lahko vlada, ministrstvo storila, da bi v ta poklic pritegnili več mladih, da bi poskrbeli za spoštovanje učiteljskega poklica in spoštovanje šole na splošno?

Privabiti mlade je zelo zahtevna misija. Mladi bi morali predvsem videti nek smisel v tem, da bi se oni odločili za poklic, ki je zahteven, ki je z vseh strani kontroliran, ki je nenehno pod drobnogledom, tako staršev kot države, učencev in vodstev šol, da bi se za to odločili.

Večina učiteljev, ki pride v šole, čuti v sebi nek klic. Je pa res, da je ta klic mogoče trenuten, mogoče bolj šibak in se potem ob zelo nizkih plačah in zelo velikih zahtevah kar nekako izgubi.

16 let sem aktivno delovala v civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo skupaj z dr. Manco Košir. V manifestu za odlično javno šolo smo zapisali zahteve, ki bi takšno odlično javno šolo lahko udejanjile. Vsakemu aktualnemu ministru smo te zahteve posredovali. Vsak minister nas je poslušal, vsi so se strinjali, ampak slišal nas ni pa nihče.

Učitelji bi bolj kot kdajkoli potrebovali neka podporna okolja, skupino, organizacijo, na katero bi se lahko v vsakem trenutku oprli, kjer bi lahko zastavljali vprašanja, ne da bi jih kdo postrani gledal, kako da tega ne vejo.

Moramo se zavedati, da imajo mladi učitelji ogromno teoretičnega znanja, ki pa v praksi prepogosto odpove. Imela sem nešteto študentov na praksi, ampak ko oni vidijo te razmere, ki vladajo v šoli, ko se soočijo s kakšnim izjemno zahtevnim staršem, potem si rečejo, da ni vredno. 

Ne vem, zakaj se je ukinil sistem mentorstva. Vsak mlad učitelj bi moral imeti mentorja, ki bi mu bil na razpolago, da bi ga vpeljal, da bi bil prisoten, ko se znajde v zagati. To je bil tudi naš predlog, da bi starejši učitelji, ki imajo ogromno znanja, ogromno izkušenj, ampak nekoliko manj energije, bili mentorji mladim učiteljem, pripravnikom. Z njimi bi bili vseskozi v razredu, bili bi jim na razpolago za vsa vprašanja, lahko bi posredovali v vsaki situaciji. Ampak to bi pomenilo dvojno plačilo, to je pa že problem.

Kakšne so vaše izkušnje, kaj bi svetovali mladim učiteljem?

Stvari se spreminjajo iz leta v leto. Največja kvaliteta dobrega učitelja je fleksibilnost. Da se je zmožen se prilagajati vsakodnevno, vsak mesec, vsako leto na drugačne razmere.

Nikakor ne moremo več razmišljati o tem, da učitelj kot avtoriteta vstopi v razred in vsi učenci utihnejo, ker je učitelj prišel. Ne, ni več tako. To je bilo včasih, to je bilo pred 30 ali še več leti, ko sem začela učiti.

Zdaj si je treba avtoriteto, ugled, dostojanstvo pridobiti. Pridobiš pa si ga tako, da imaš popolnoma jasno vizijo, kaj v razredu želiš, kam želiš učence popeljati, katera stopnja je tista, ki jo boš zasledoval in na kakšen način boš to dosegal. 

Ko imaš to jasno vizijo pred sabo, pa je pomembno, da je učitelj dosleden. Če na primer rečeš, da med poukom ne hodimo na stranišče, da se potem tudi tega držiš. Želim, da me vikate, ker sem odrasla oseba, ker sem učitelj, vi ste pa učenci in vikanje je odraz spoštovanja, da se tega potem držiš. Če je pa enkrat tako, drugič pa malo drugače, potem pa otroci to izkoristijo in ko enkrat popustiš, jih je zelo težko pridobiti nazaj.

Novi zakon tudi nekoliko krepi vzgojne ukrepe. Kako vi vidite možnosti, da se s takimi predpisanimi ukrepi vzpostavi avtoriteta učiteljev? Ali opažate, da so učenci danes bolj predrzni? So vzgojni ukrepi učinkoviti?

Učenci so predrzni toliko, kot se jim dovoli. Sicer so neke izjeme, ko tudi učitelj, ki je res dosleden, ki ima popolnoma jasne zahteve in nikoli ne popušča, določenega učenca ne more ukrotiti.

Ampak to so res specialni primeri, ti otroci v vsakem primeru potrebujejo drugačno pomoč, kot jo lahko dobijo v razredu.

Večinoma pa je res zelo veliko odvisno od učitelja. Otroci potrebujejo meje. Radi imajo jasna pravila, kaj je dovoljeno in kaj ni, v okviru katerih meja lahko delujejo. To ne pomeni, da jih zatremo, moramo pa določena pravila spoštovati tudi odrasli. Otroke, ki jih pripravljamo za življenje, moramo naučiti spoštovanja meja.

Te meje pa težko določi zakon. Vzgojni ukrepi se zdaj podaljšujejo na veljavnost enega leta namesto do konca šolskega leta. Toda ne vidim nobene pozitivne pridobitve tega, da učencem izrekamo vzgojne ukrepe, ker ni nekih jasnih posledic. Če ima šola določena pravila, ki se jih vsi učitelji držijo, če so ta pravila učencem ne le predstavljena, ampak tudi pojasnjena, zakaj mora biti tako, potem večinoma ni večjih problemov, tudi ne s starši. Vedno so sicer kakšne izjeme.

Zakon je lahko podlaga – toda če učitelj reče učencem, da je treba nekaj narediti, ker tako piše v zakonu, ne bo dosegel nič. Če pa deluje s svojim zgledom, če učencem vse pojasni, potem pa zakon skorajda ni potreben.

Dobra zakonodajna sprememba pa je, da se lahko res motečega učenca odstrani od pouka in se mu v nekem nadomestnem prostoru omogoči drugačen način pridobivanja snovi. Mi smo na šoli to imeli že prej, v dogovoru s starši.

To smo imenovali "time-out". Otrok, ki je tako motil pouk, da je bil preveč moteč za vse ostale, je šel ven iz razreda, učitelj mu je povedal, kaj mora predelati. Učenec je šel k dežurnemu učitelju, ki se je z njim najprej pogovoril, zakaj je bil poslan ven, zakaj to ni v redu, kako bi lahko deloval drugače, nato pa je bil ob njem, ko je učenec samostojno predeloval snov. To se je izkazalo za zelo dobro rešitev. Ni prav, da je zaradi enega motečega otroka vseh ostalih 20 ali 25 v razredu prikrajšanih za kakovosten pouk.

Kaj pa opažate glede zahtevnosti šole, preobremenjenosti učencev s šolo? Je šola danes res bolj naporna, težavnejša, kot je bila pred leti?

Preokupiranost je moderna iznajdba, ker vsi od staršev do ne nazadnje medijev poudarjajo, kako so preobremenjeni, koliko je snovi, kako se morajo veliko učiti in tako dalje. In potem se to seveda avtomatično prenaša na otroke. Ko otroci ponotranjijo tako mišljenje, se jim res zdi, da je snovi veliko.

Če današnji čas primerjam s poukom, ko sem še hodila v šolo ali ko sem začela z delom, bi rekla, da je bila šola včasih bistveno bolj zahtevna kot danes.

Danes je šola zahtevna samo v časovnem smislu. Čas, ki ga otroci preživijo v šoli, se je res podaljšal, predmetov je več. Ker so predmeti tako razdrobljeni, pa otroci ne vidijo rdeče niti, ne znajo povezati znanja.

Včasih so bili v šoli od 8. do 12. ure, nato so imeli še kosilo, potem pa so se šli ven igrat, naredili so še domačo nalogo. Danes se od otrok pričakuje, da bodo v šoli od 8. do 14. ure, ko imajo obvezne predmete, pa obvezne izbirne predmete, pa neobvezne izbirne predmete in da bodo nato še sodelovali v vseh možnih dejavnostih, ki jih učitelji ponujajo, otroci jih pa morajo sprejeti, ker je zdaj organizacija dela taka, da če si v šoli, moraš biti angažiran, sicer pa moraš domov.

Predvsem ta strukturiranost od po urah, matematika, slovenščina, vmes odmor, od jutra do poznega popoldneva … To ni naravni bioritem otrok. Učna snov ni zahtevna, je celo bistveno zmanjšana v primerjavi s preteklostjo. Je pa zdaj bolj obremenilen predmetnik.

Kaj bi svetovali šolarjem ter njihovim staršem in učiteljem ob vstopu v novo šolsko leto?

Moj nasvet je bil vedno gledati pozitivno, pozitivno vstopiti v novo šolsko leto. Veseliti se vsakega novega znanja, ker samo s široko pridobljenim znanjem lahko odkrivamo, kaj je tisto, kar nas resnično zanima in kaj nas morda malo manj zanima, nam bo pa zagotovo pomagalo pri našem bodočem življenju. Pomembno je vseživljenjsko učenje. Kar znam danes, bo jutri premalo. Zato je treba otrokom približati ljubezen do znanja, do odkrivanja novega, kako lepo je spoznavati svet. Če nam to uspe, potem smo naredili vse, saj bodo otroci sami odkrivali in razvijali svoje potenciale.

S kakšnimi občutki zdaj greste v pokoj?

Učiteljica sem bila 43 let. Zame je bilo izjemno pomembno, da sem delala v kolektivu, kjer sem vedno čutila podporo, sem bila sprejeta. Niso pomembne stene, med katerimi delaš, niti kakšno je vrednotenje tvojega dela. Najpomembnejši odnosi, tako s kolegi, sodelavci kot odnosi z učenci, starši. Če so ti odnosi pozitivno naravnalni, potem je biti učitelj najlepši poklic na svetu.